V jutranji zarji je pred neko vasjo zagledal uspavane oklepne zverine in celotna slika je delovala nekako nostalgično romantično - kot da bi hudobni zmaji spali pred pravljičnim gradom in si nabirali moči za dolgotrajno obleganje. Speča vas se mu je nekako zasmilila, ko je vsa zavita v jutranjo zarjo spala sen pravičnega, ne sluteč, kaj jo čaka, ko bo odprla oči. Ko so ustavili motorje, je vse skupaj zavil plašč nenormalne, boleče tišine, dokler se niso spet oglasile tisočere žuželke in ustvarile peklenski trušč, ki se je tako zelo prilegal človeškemu ušesu.