Oziral se je od enega do drugega in ob tesno stisnjenih čeljustih in pesteh spoznal, da ne bi imelo smisla prepričevati jih ali spominjati na pretekla leta; zdaj so bili drugi časi, ko pripadnost jugoslovanski armadi ni prinašala ugleda... »Pusti, saj greva domov,« je tiho dejala in ga nežno prijela za roko, potem pa se oklenila soproga in ga odločno povlekla proti stopnicam; ni se upiral, sledil ji je kot mesečnik. V kleti je ponovno zavladala smrtna tišina.