Ni se zaustavil, z nezmanjšano hitrostjo, porojeno iz obupne groze, je drvel dalje, ne meneč se za veje, ki so ga bile po obrazu in podrast, ki mu je ustavljala korak. Bobnenje v prsih se je razširilo na vse telo, da kmalu ni slišal niti lastnega lomastenja skozi gozd, kaj šele oddaljenih bojnih letal, vendar si ni drznil ozreti se, ali se je že dovolj oddaljil, kajti od napadajočih reaktivcev se nikoli ne moreš dovolj oddaljiti! Tekel je prehitro, s prevelikim naporom, da bi pojemajočo moč trošil še na oziranje...