Vajenec je z nepopisnim gnusom objemal mrtvečeve noge in komaj zadrževal hrano, ki se mu je zaradi nepopisnega smradu po blatu in urinu dvigala iz želodca, sam pa je, sedeč na debeli veji, prerezal vrv. Vedel je, kaj se bo zgodilo in je komaj čakal. Mrtvec se je v pasu zvil in padel prek vajenčevega hrbta, da je z mrtvimi rokami udaril po njegovih nogah, ta je izgubil ravnotežje, se zvrnil z lestve in tesno objeta sta se zakotalila po sadovnjaku v dolino.