Menda je odrinil ranjenca, da je padel pod kombi, sam pa se je nehote zavrtel okoli svoje osi, kot bi se želel svedrasto zariti v zemljo, se v teh kot leta dolgih trenutkih počasi razgledal okoli sebe, celo preštel je lahko, da jih je z njim vred zunaj oklepnikov ostalo le osem, potem pa se je vrgel poleg reševalnega vozila; z obrazom je udaril ob debelo kamenje, narinjeno ob rob cestišča, a ni čutil bolečine. Hrup padajočih letal je dosegel bolečino, da je skoraj oglušel in nenadoma se je začel bati, da bo letalo padlo nanj. Pa ni.