Poveljnik je namreč korakal ob vrstah, kar že dolgo ni počel in naklonjenost je kar sevala iz njega. Spoznal je moža tukaj, drugega tam, nekatere je celo ogovoril in je bil presenečen, da je poveljnik poznal toliko vojakov, ko pa z njimi sploh nikoli ni prišel v neposreden stik. Opazoval je njegov pogled, ki se ni zaustavil niti za hip, ko je po spominu hlastno iskal imena in naenkrat se je zavedel, da je njegov poveljnik kot vojskovodja, ki hrabri svoje može pred bojem.