, je zaklel in stisnil oči, da se mu je zabliskalo pod vekami, kdaj se je drevo tako zelo stanjšalo?! Še kratek hipec pred tem je s pogledom ošvrknil mogočno deblo, ki ga z rokami ne bi mogel objeti, zdaj pa se mu je, kurba hudičeva, stanjšalo na debelino metlinega ročaja. Nehote je pomislil na morbidno šalo iz koncentracijskega taborišča, ko se je taboriščnik, suh in podhranjen, lahko skril za metlin ročaj; iz grla mu je ušlo nekaj smehu podobnega in pomislil je, da bi se sedaj, v nepopisnem strahu, pri svojih osemdesetih kilogramih, prav tako lahko skril za metlo.