Podložili so mu glavo, dva sta sedla na tla poleg njega, tretji je odpeljal. in še dva so gledali za oddaljujočim se vozilom, ki je poskakovalo po gozdni cesti in bili so veseli, da niso v ranjenčevi koži - vojna še ni trajala dolgo, nišo še spoznali vseh njenih strahot. Če bi bili vojni veterani, bi ranjencu zavidali - za vsakega namreč obstaja naboj z njegovim imenom, in če te le rani, veš, da si se izvlekel, če pa si še vedno na nogah, nepoškodovan, nikoli ne veš, kdaj te bo dosegel tvoj in ali boš imel srečo, da te bo le ranil...