Poslali so ga v Varaždin, ne prav veliko hrvaško mesto, kjer se je v nekaj dolgih mesecih, ki so bliskovito minili, izučil za tankista‐strelca. Bil je priden, odprte glave, pa tudi vse v zvezi s tanki ga je zanimalo, zato so ga imeli v četi radi in se ga politična vrenja, ki so se že bližala vrelišču, niso kdo ve koliko dotaknila. Niti časa niti volje ni imel, da bi se poglabljal v pereče dogodke, saj je vsak večer komaj čakal, da leže v posteljo in zaspi.