Ni hotel ven. Spet sta se skoraj na smrt sprla, in ko sta že nekaj časa oba užaljeno molčala, je Zok nenadoma odločno vstal, odprl vrata, počakal, da je mimo pribrenčala krogla in se brez besed slovesa ali spodbude pognal prek ceste. V dveh skokih je bil pri brežini, v tretjem skoku je poletel prek nje in bil rešen.