Najprej si je ogledal njegov obraz; na njem ni bilo sledu strahu ali panike, le groza mu je sedela v očeh. Spomnil se je, kako je nekje prebral, da je groza kozmični strah, ko v trenutku ne razumemo več dogajanja in se volja razprši v molekularno stanje, ko človek samo lebdi pred neznano silo. Tedaj se je zdramil, skočil pokonci - noge so začuda vzdržale - in poševno stekel čez položaj v smer, od koder je pritekel Sero.