Vidži, Falko, Vardžo, in so s steklenimi pogledi zrli predse in skozi goste oblake cigaretnega dima poskušali sploh kaj videti; miza, za katero so sedeli, se je pod praznimi kozarci in steklenicami. Vardžo se je nagnil k in moral vpiti, da je prevpil glasno glasbo, ki je prihajala iz zvočnikov, strateško razporejenih po stropu na način, ki je zagotovo preprečeval kakršenkoli pogovor; spraševal ga je, ali bodo spili še eno rundo. mu je neumno prikimal, kar je prijatelj sprejel kot pritrditev, potem pa se nagnil k njegovim ušesom.