Zrl mu je v oči. Zastrmel se je navzgor v oči nedoločljive barve in čudno mu je postalo kakor vedno, kadar je moral komu gledati v oči od spodaj, še bolj čudno pa zato, ker je v majorjevih očeh razločil nekakšno sočutje, sočutje za oba. V njunih pogledih ni bilo sovraštva, v besedici ‘srečno’, ki sta jo oba hkrati izrekla, ni bilo posmeha.