Nekako presenečeno je ugotovil, da si niti dve drevesi nista enaki, čeprav sta si podobni, šele v jutranji tišini se je zavedel neznanskega trušča neštetih prebivalcev krošenj, debel in podrastja. Kar stal je, globoko dihal in strmel kot začaran v drevje, ki jim je dajalo zavetje. Zavetje!