Vso noč je s štabnimi častniki razmišljal in analiziral položaj, zdaj, ob zori, pa je naredil nekaj korakov proč, da si odpočije glavo in napolni pljuča s svežim, hladnim zrakom. Začuden je strmel v jutranji gozd, ki se mu je nenadoma zazdel lep, kot še nikoli dotlej; pravzaprav si gozda še nikoli v življenju ni ogledal s takimi očmi. Nekako presenečeno je ugotovil, da si niti dve drevesi nista enaki, čeprav sta si podobni, šele v jutranji tišini se je zavedel neznanskega trušča neštetih prebivalcev krošenj, debel in podrastja.