S pogansko pobožnostjo je čakal svetlobo, ki je komaj zaznavno lila s hladnega neba med drevje. Vso noč je s štabnimi častniki razmišljal in analiziral položaj, zdaj, ob zori, pa je naredil nekaj korakov proč, da si odpočije glavo in napolni pljuča s svežim, hladnim zrakom. Začuden je strmel v jutranji gozd, ki se mu je nenadoma zazdel lep, kot še nikoli dotlej; pravzaprav si gozda še nikoli v življenju ni ogledal s takimi očmi.