Kot pripadnik inženirske enote, ki je kot predzadnja odpeljala mimo zapornice - za njimi so bili le še zaledniki, E klasa, vojaki, za katere so bili v dvomih, ali naj jih zaradi prirojenih napak ali pomanjkljivosti sploh sprejmejo na služenje ali ne - je zapeljal iz vojašnice, ko je ura kazala že skoraj četrto zjutraj. Pomikali so se zelo počasi, in ker je bilo že svetlo, je lahko gledal naokoli. Kar ni mogel verjeti lastnim očem - od vojašnice se je ob cesti razprostirala nekaj kilometrov dolga kača neprespanih, vendar navdušenih ljudi, ki so jim veselo, vzhičeno mahali.