Imel ga je rajši kot kdajkoli; prvič po materini smrti, ko se je oče od bolečine vrgel v posel in svoje očetovske dolžnosti razumel le kot kopičenje denarja, da bi jih do konca življenja materialno preskrbel, otroke pa nehote zanemarjal, ko so ga najbolj potrebovali, je Vidži po dolgem dolgem času spet začutil tisto nevidno vez, ki je bila nekoč že spletena med njima, a se je zaradi dolgih službenih odsotnosti od doma vse bolj trgala in na koncu strgala. Zdaj, ko ga je držal za roke, se je nit spet vzpostavila. Čutil je očetov strah zanj, videl skrb in bolečino v njegovih očeh, videl žalost zaradi sinovih solz in čutil njegovo neizmerno ljubezen.