V razmišljanju ga je zmotil častnik, ki se ga je dotaknil za rame in ga začudeno opazoval; je takoj ugotovil, da ga je verjetno nekajkrat poklical in je pristopil šele, ko se ni odzval. Zardel je kot srednješolka, ko se zjutraj zbudi z grozovitim, mačkastim glavobolom in poleg sebe v postelji zagleda spečega sošolca ter v brenčeči sekundi ugotovi, da je šla nedolžnost k vragu, ona pa se ničesar ne spominja. Pravzaprav se je tudi počutil tako: vedel je, da častnik, ki ga je zmotil, ne pozna njegove odločitve, da pa si lahko misli; imel je vtis, da se mu je prek vsega obraza zarisal občutek krivde.