Bilo pa je še nekaj, česar si sam ni mogel pojasniti, ker je ravnal bolj po prirojenem nagonu kot po premisleku, in to je bilo življenjsko vprašanje: kako je lahko vedel, da bodo zmagali, saj če odšteje eno barikado - ha, barikado, prav lahko se je zgodilo, da je pijani železničar enostavno pozabil kompozicijo na prehodu! - in nekaj mrkogledih kmetov, ni vedel niti to, ali se bodo sploh borili. Ni vedel, kako ve, vedel je le, da to zagotovo ve... V razmišljanju ga je zmotil častnik, ki se ga je dotaknil za rame in ga začudeno opazoval; je takoj ugotovil, da ga je verjetno nekajkrat poklical in je pristopil šele, ko se ni odzval.