Jecljaje se je izgovarjal na vse mogoče, vendar ga je iz ozadja jezno prekinil preprost fant iz majhne vasice pod, ki si ni želel ničesar drugega, kot da bi namesto vojskovanja lahko sedel na traktor in obdeloval majhno zaplato zemlje, ki jo je imel v lasti; besno se je praskal po strnišču neobrite brade, ker ga je srbel posušeni znoj. »Ti Kumra kar lepo v četi pusti in orožje mu vrni,« je preprosto tikajoč ga zahteval. »Če se bomo še kaj pokali, mi bo on varoval hrbet, ne ti, ker se nanj lahko zanesem, nate pa ne!«