Poveljnik policijske enote nekje iz okolice Ljubljane, ki je v svoj obroč zajela kolono oklepnikov, je po policijski radiopostaji dvakrat poklical policijskega ministra in od njega zahteval dovoljenje za spopad, dovoljenje, da lahko odgovorijo na ogenj. Psihični pritisk, odgovornost in še kaj, so vplivali tudi na ministra, da se ni mogel takoj odločiti za odločen ukaz. Poskusil je z diplomatskim odgovorom, da naj pač odgovorijo, a s čim manj škode in mrtvimi, toda poveljnik, čigar četa je bila pod ognjem, je bil oster: