nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: V Filisteji, poved v sobesedilu:
V težke pesti se mu krčijo slabotne bele roke, dvigajo se k prsim in butajo, da notri votlo odmeva, rdeče oči so uprte naravnost v široko in temno reko, mimo mojih ramen grejo, tja nazaj, čisto zatrdno so uprte v neznano točko na temni reki. O zgodovini pravi in o politiki, o svojem narodu govori, o usodi ali kaj, v tak monoton tok se spreminja njegovo strastno golčanje, takšna temna folklorna plemenska srednjeveška krvava zadeva sedi tu pred mano.
Prsti se polagoma razpirajo, roka se na vse strani razleze po mizi, nekaj brklja med cigaretami, vžigalicami, kozarci, knjigami, papirji, kamni, križem, pepelnikom, pisali, nožem, pištolo, očali, značko, mesom, uro, vrvjo, lopato in krampom, potem pa se spet sunkovito sklene okrog kozarca, hudo napetost je čutiti notri, kakor bi prsti vsak trenutek hoteli zdrobiti krhko steklo iz pohorskih glažut, kakor bi hoteli politi vino, zalučati kozarec ali kaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani