nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Obnemeli in začudeni obrazi (krvoses se je zopet skobacal na stol), kot pri grehu zaloteni obrazi (razprte oči, široko), so dokazovali, da prav nič niso sledili tej čudni negotovosti, ki se je pričela s komaj zaznavnimi gibi pijančeve roke, ali pa so nekje v zraku dojemali nekakšno slutnjo o dogodku, pa je seveda niso pripisovali na videz nepomembnim in povsem nevažnim gibom roke, ki pa pravzaprav že ves čas niso kazali na nobeno drugo možnost. Roka se je še vedno oklepala bele tkanine, veke so se razprle, zenice pa so se premaknile in z odbleskom, ki je obetal nasmeh ali kvečjemu domnevno in narejeno jezo, jezico, planile po strmečih obrazih. Ta pogled, ta strašni pogled, je mnoge prisilil, da so se umaknili in odslej le še skrivaj in plahoma pogledovali ali pa postrani škilili proti tej čudni roki, proti tem čudnim očem, medtem ko so se sprenevedali, ko so se napravljali, kakor da govorijo s sosednim, nič manj zbeganim obrazom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani