nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Temne, tanke črte, ki so se vlekle od tal proti stropu, ki so steno krasile s svojo brezhibnostjo in dognanostjo, so se za čudo tik pred koncem, torej tik pod stropom, komaj zaznavno zožile, dokler niso tam pod vrhom scela izginile. Morda sem pričakoval, da se bodo tam, kjer jih je bilo konec, kjer se je tudi končala moja pozornost, ki jim je veljala dotlej, dokler sem jih s pogledom spremljal, združile s črtami na stropu, pa se to po dolgih dnevih pričakovanja ni zgodilo. Ostale so takšne, kakršne so bile, ko sem jih prvič zapazil, dasi se mi je velikokrat zazdelo, da se spreminjajo, da so širše in celo bolj nabrekle, premaknjene v levo ali v desno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani