nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Ne vem, ali si me je podlež tako podredil, ali me je neznani zasledovalec tako nenadoma zasužnjil, ali sem se tako ujel v nesmisel vsega, ali se je zgodilo karkoli drugega, ne vem, a namesto da bi mu bil rekel kaj o razcefrani podlogi svojega zimskega plašča, da bi bil napravil vljudnostno kretnjo ali kaj in odšel, namesto da bi mu bil utekel, sem se ves nebogljen nasmehnil, mu pokazal pot v kino, mu povedal, kje je kino, se nasmehnil še enkrat in se prijazno, z nasmehom seveda, poslovil. Kako da mu nisem mogel pokazati vsaj napačne poti, tiste ki pelje iz mesta, med gozdove in travnike, med hiše drugih mest in vasi? In potlej še: občudovati zmagoslavno trmoglavljenje in svoje domišljave, neumne uravnovešenosti in naravnanosti in priklenjenosti na ta svet navad, ki te iz prijetnega brezčasja nenehno nekam pehajo, je zares vsega zaničevanja vredna onanija, kajti takšna lagodnost te ves čas napeljuje na nič kaj obetaven, neučakan, na nič kaj
bister vzklik; oh, kako čas beži! ali pa: vse mine, prav zares.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani