nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Kdo bi vedel, kaj je bilo takega v tem možakovem obnašanju, z vsem tem nepremičnim sedenjem, z zmečkano kravato, umazanim ovratnikom in žepnim poklopcem, ki mu je molel na pol iz žepa na pol v žep, z vsemi temi čudnimi pogledi, ki so bili zdaj buljenje predse, zdaj beganje po ljudeh okrog sebe; kdo bi vedel, kaj je bilo takega, kar je klicalo predstave in slike nekega drugega sveta, nekih drugih pokrajin.
O škrlatnem sončnem zahodu, na primer, ki se kot nežna melodija, ah, razliva čez to pokrajino, s hribčki posejano, ali o tisti podobi cmeravca pod oknom: večkrat so tam ga videli, / kako s solzami roso je množil.
O spominu na žlahtni, pa pijani in povaljani mož, o prastarih velikanih in takšne reči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani