nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Stopal sem tik za njim, tako da je bilo mogoče razločiti vsako pego na njegovem vratu, trdo za njim sem se pomikal, nič več izgubljen in pozabljen, skoraj dotikal sem se ga, hodeč za njim - dovolj dobro sem se zavedal, da me bo povedel v prostost, daleč od teh zidov in vlažnih prostorov. Včasih je komaj zaznavno zastal, noge so pričele delati manjše korake, kakor bi se me obotavljal izpustiti, kakor bi ga kakšna njemu samemu neznana sila ali čustvo ali karkoli že ustavljali in mu branili početi kaj tako nenaravnega, kakor je vodenje mene nevrednega po hodniku in skozi druge hodnike v prostost. Zastal je, vendar ne tako, da bi se mogel vanj zaleteti ali kaj, pač pa neopazno, nalahno, a mojega izkušenega očesa njegove prikrite želje niso mogle preslepiti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani