nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Ne pretepel ali ker jim ni bilo treba gledati, kako je oficir ustrelil v izmozgano in lačno telo ali telesce pa truplo nato s škornji zaničljivo obrnil ali kako so psi, ti volkodlaki, zgrizli kakšnega izmučenega, pretepenega jetnika, ki ni mogel več zdržati tempa hitrega, tudi ne zgolj zato, ker so lahko pri miru sedeli in srebali svojo vročo godljo, temveč zato, ker so lahko gledali sonce, čisto, svetlo, takšno, kakršnega smo navajeni, če smo svobodni, neomadeževano od kakšnega krematorijskega dima ali česa podobnega. To sonce, ki jih je sicer toliko trpinčilo in mnoge izmed njih spravilo na oni svet, ki je bilo edino, kar je bilo mogoče opaziti od tistega, kar je onstran zidu, edina stvar, ki je bila svobodna in neoskrunjena, to sonce je sedaj že tretje ali četrto ali katerokoli jutro že vzhajalo mirno, tiho, lagodno, kakor mora vzhajati pravo sonce, ne tisto v ječi ali taborišču. Dozdevalo se jim je, da je celo na obrazu stražarja, oblitega s sončno svetlobo in čudno
razsvetljenega, tistega istega vojaka, ki je morda prejšnjo noč s strojnico pokosil njihovega tovariša in ga potem vrgel na bodečo žico, opaziti sled dobrodušnosti in prijazne udvorljivosti do jetnikov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani