nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Telefonski drog, zasajen v zemljo nekoliko v levo (kakšnih deset metrov) od otrok, je prihuljeno temno siv.
Razumska igra med drogom, otroki, gospo, betonskim nadzidkom in menoj bi bila mogoča samo v primeru, ko bi se osveščeni del koga izmed nas predajal (o bog, zakaj le tako kompliciram) strahu ali kakšni notranji, čutni dejavnosti. V skupnost čutečih bi prišli seveda samo otroci, gospa in jaz, medtem, ko bi se betonski nadzidek in drog ter in snežna planjava (kot znamenje tistega, kar je v tem trenutku kljub svoji otipljivosti onkraj naših spoznanj, našega dojemanja, čutenja in videnja) mogli skozi moje oči zliti z nedolžnim, vendar zelo pomembnim igračkanjem otrok na snegu, z galantno neprizadetostjo gospe, z mojim temnim telesom le v primeru, ko bi se čez prostor razlila svetloba, slepeča luč, sredi katere bi se prostor in oblika, misel in dejanje, začetek in nehanje razlezla v vse čase in kraje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani