nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Ker pa je sedaj teža telesa na levi nogi, se moram tudi z levim ramenom nasloniti na hišo, obenem pa pomislim, da sem s tem naslanjanjem, drgnjenjem, vlačenjem po steni dokončno umazal plašč.
Neprizadetost in natančna galantnost gospe, ki se ne zmeni zame, kljub temu da sedaj kar odkrito buljim vanjo (ko bi se vsaj premaknila), me prisili, da obrnem končno še glavo in se izčrpano zazrem v otroke, ki se igrajo na širokem zasneženem polju kakšnih dvesto metrov od ceste. Jasno je že sedaj, da so otroci vidni kot lahno premikajoče se sence zgolj zaradi tega, ker je že nekoliko mračno.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani