nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Glasovi in podobe se bližajo in oddaljujejo, večajo se in manjšajo, velike modre žile v očeh oznanjajo gnus, stud, priskutnost, redki lasje na lobanji se pozibavajo v strašnem pišu, mumije v egiptovskih piramidah vstajajo in iščejo izhoda, tisoči poklanih na hekatombah tavajo v mrzlih nočeh naokrog in iščejo pokoja, tukaj pa ti pride nekdo, zaničevanja in posmeha vreden, stopi med vrata, se pogumno razkorači, roke nasloni na boke in domišljavo reče: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Cvetje brsti, korenine razganjajo zemljo, reke se razlivajo čez bregove, smrt okrog teh sten, med vrati pa sedi on, ki se ima za mojega dobrotnika in hranitelja, noge ima prekrižane, glavo naduto nagnjeno nazaj in meni pozabljenemu in izgubljenemu razglaša, svečano oznanja: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprejKajhočešsvetsepačvrtinaprej,kajhočešsvetsepačvrtinaprej,kajhočešsvetsepačvrtinaprejhočešsvetneprzajzajnajsvolajpr jančvlopiretnazopirej.
Osupljiva je bila različnost čutenj in videnj v
tem prostoru.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani