nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Tiste preklete vsakdanje strahopetnosti, ki ni bila podobna ničemur, ki je bila kot tiščanje glave v pesek, ki je bila kot nič, ki je bila tisti »ničemur«. To je pomenilo biti miren in potem obmirovati in sedeti čisto pri miru in poslušati (samo poslušati, to je ravno najhujše), kako tišina odmira v novo, brezčutno in nezaznavno tišino, tako počasi hirati in na nič misliti in si ničesar želeti, samo sedeti in počasi ter zagrizeno premagovati utripanje živega bitja v sebi, podrejati se tišini in stvarem okoli sebe.
Zadnje dni se mu je začenjalo vse dozdevati tako brezmadežno, tako deviško in čisto, da je bilo od same preljube nedolžne brezmadežnosti že skoraj prozorno sluzavo in lepljivo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani