nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Sredi mrtvih in praznih ulic ležijo kupi mrtvih ljudi in živali in ptic, z večno lučjo obsijanih, globoko v noč bežijo sence, groza in stud vladata zunaj teh sten, to klavrno bitje med vrati pa pravi: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Glasovi in podobe se bližajo in oddaljujejo, večajo se in manjšajo, velike modre žile v očeh oznanjajo gnus, stud, priskutnost, redki lasje na lobanji se pozibavajo v strašnem pišu, mumije v egiptovskih piramidah vstajajo in iščejo izhoda, tisoči poklanih na hekatombah tavajo v mrzlih nočeh naokrog in iščejo pokoja, tukaj pa ti pride nekdo, zaničevanja in posmeha vreden, stopi med vrata, se pogumno razkorači, roke nasloni na boke in domišljavo reče: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Cvetje brsti, korenine razganjajo zemljo, reke se razlivajo čez bregove, smrt okrog teh sten, med vrati pa sedi on, ki se ima za mojega dobrotnika in hranitelja, noge ima prekrižane, glavo naduto nagnjeno nazaj in meni pozabljenemu in izgubljenemu razglaša, svečano
oznanja: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprejKajhočešsvetsepačvrtinaprej,kajhočešsvetsepačvrtinaprej,kajhočešsvetsepačvrtinaprejhočešsvetneprzajzajnajsvolajpr jančvlopiretnazopirej.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani