nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Iz opustošenih in obubožanih pokrajin se dviguje vonj po nehanju, ostudno zaudarja in polni nozdrvi, smrad prekleti, tukaj pa ti strašilo neumno sklene roke pred seboj pa pravi: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Sredi mrtvih in praznih ulic ležijo kupi mrtvih ljudi in živali in ptic, z večno lučjo obsijanih, globoko v noč bežijo sence, groza in stud vladata zunaj teh sten, to klavrno bitje med vrati pa pravi: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. Glasovi in podobe se bližajo in oddaljujejo, večajo se in manjšajo, velike modre žile v očeh oznanjajo gnus, stud, priskutnost, redki lasje na lobanji se pozibavajo v strašnem pišu, mumije v egiptovskih piramidah vstajajo in iščejo izhoda, tisoči poklanih na hekatombah tavajo v mrzlih nočeh naokrog in iščejo pokoja, tukaj pa ti pride nekdo, zaničevanja in posmeha vreden, stopi med vrata, se pogumno razkorači, roke nasloni na boke in domišljavo reče: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani