nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Ko sem kadarkoli poprej stopal proti tej steni (to steno imenujem »ta« stena, drugo steno pa »druga« stena), sem vedno vedel že pri drugem koraku, pravzaprav nekje nad drugim in tretjim, da mi bo pri drugi steni ostalo sedem centimetrov, če sem se pa pri tej steni obrnil na desno, pa kar dva decimetra, tako da so bile stvari razumljive in čisto enostavne in ni bilo pri tem potrebno prav nobeno razmišljanje. Ravno zato sem se zelo začudil, ko mi je sedaj nenadoma zmanjkalo prostora in sem se nepričakovano in popolnoma nepripravljen nenadoma z vso silo zaletel v drugo steno, padel, se znova skušal ujeti v ritem, ki sta ga diktirali steni, pa na svoje zaprepadenje zopet treščil v to steno, vstal in tako naprej. Vse to in še mnogo drugih presenečenj, ki sem jih moral požreti zadnje čase, me je pripeljalo do sklepa, da sem ga pravzaprav polomil že tedaj, ko sem odločno sklenil in zahteval in kar grešno protestiral proti takemu stanju, ko sem tiho zakričal,
naj se vendar kaj zgodi ali premakne ali pa vsaj zruši ali izgine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani