nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Glave sploh ni več premikal, kajti dokler je bil še prepričan, da bo neobičajni izvir svetlobe odkril, je nihal s celim telesom zdaj sem, zdaj tja, sem, tjasem ... Iskal je in se dvigal s stopnice na stopnico, z vajenimi kretnjami so noge udarjale po železnih tramovih in prenašale telo, nagnjeno glavo in dvignjene roke navzgor proti naslednjim železnim tramovom, ki so bili stopnice in za čudo vse črne in raskave, kljub svetlobi, ki je lila izpod neba. Ni hotel in ni mogel verjeti v možnost, da bi bila ploskev razsvetljena iz navideznega prostora med stenami na levi in desni, med stopnicami in stropom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani