nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Z očmi je bredel po stropu in preiskoval centimeter za centimetrom neskončno belo belino zidu, vse od tam, kjer se je po njegovem strop začenjal, pa vse do tja, kjer naj bi se ploskev končala, so krožile njegove zenice, njegove nemirne, vrtajoče, votleče, gluhe zenice. Glave sploh ni več premikal, kajti dokler je bil še prepričan, da bo neobičajni izvir svetlobe odkril, je nihal s celim telesom zdaj sem, zdaj tja, sem, tjasem ... Iskal je in se dvigal s stopnice na stopnico, z vajenimi kretnjami so noge udarjale po železnih tramovih in prenašale telo, nagnjeno glavo in dvignjene roke navzgor proti naslednjim železnim tramovom, ki so bili stopnice in za čudo vse črne in raskave, kljub svetlobi, ki je lila izpod neba.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani