nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Medtem ko je stopal po stopnicah navzgor, se je izpod stropa nanj močno kotalila klavrna, toda zelo svetla in sluzava svetloba. Ves čas, že prej, še posebno pa sedaj, ko je hodilhodilhodil, je skušal ugotoviti mesto izvira te vseobsegajoče, vseodrešujoče, večne svetlobe. Z očmi je bredel po stropu in preiskoval centimeter za centimetrom neskončno belo belino zidu, vse od tam, kjer se je po njegovem strop začenjal, pa vse do tja, kjer naj bi se ploskev končala, so krožile njegove zenice, njegove nemirne, vrtajoče, votleče, gluhe zenice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani