nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Romanje gospoda Houžvičke, poved v sobesedilu:
Kakor suho brezbrežno mrmranje, kakor zdolgočaseno trkanje, ki prihaja nekje iz zunanjega kroga teme, kakor pesem, ki se izpeta in izgubljena izgublja nekje med griči, kakor majhno peščevje, ki čezenj plavajo smešne, okrogle, prozorne meglice, se izpraznjeni dan pomika v noč, in je tisti, ki nemo glasi tiho izginjanje dneva. Ko pada noč, ko se prazni izpraznjeni dan, ko listje na drevju temni, ko se sivi cestni tlak spreminja v nedoločno gmoto, v mir, ki se umika pred vrvenjem živahnega, polnega popoldneva, ko pade noč, ko izgine, takrat se vračajo trudni popotniki z daljnih poti in cest, okorni in težki se vračajo domov k ognjiščem domačim, večni bojevniki. Stojijo pred šipami, ljudje z očali, bledi in hromi, in znoj jim teče po sencih ter obrazih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani