nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Posmehljivo poželenje, poved v sobesedilu:
Ni bil bled, kot je bled zdaj, ta hip, ko v bolniški sobi na omarici, na tisti odurni bolniški omarici, ki jo je med svojimi obiski v bolnišnici zmeraj sovražil, saj je prav iz nje prihajal odurni vonj po zdravilih in biskvitih, po jabolkih in urinu; na tisti omarici zdaj nemara gori lučca, nemara bere kmečko povest iz prejšnjega stoletja, morda s težavo drži knjigo v rokah. Nemara se bori z rakastimi celicami s tisto kljubovalno trmo, ki jo poznajo kmetje v tej deželi, nemara ji bolečina seka ubogi bledi obraz, nemara z zaprtimi očmi misli nanj, na izgubljenega sina, ki bi bil skoraj ostal drugje, na drugem koncu sveta, in ki zdaj vseeno prihaja, leti skozi jutranji domov, tja, kjer mu je bilo rečeno, naj vstopi v življenje, in kjer je na drobnem, utrujenem obrazu njegove matere zapisano, da se njen čas izteka in da ga v tem času še hoče videti, preden utripajoča in odhajajoča zavest ugasne. Med bolečino, ki jo tolažijo zdravila, močna mamila, ki slabijo udarce srca, da s tresočo
roko prinaša tisto smešno majhno uro čisto blizu k očesu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani