nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Posmehljivo poželenje, poved v sobesedilu:
Zdaj že sluti in hkrati ve: Smrt je potovanje, potovanje je smrt.
In sredi tega in obenem čez vse materin obraz, sredi vasi in rdečeličnih sorodnikov, sredi poljskih dišav, sredi sveta, iz katerega je prišla in v katerega je spadala, v katerem so srečne pijane poroke in lepi hladni pogrebi, sredi travnika, sredi polja, kjer je njen obraz žarel drugače kot v mestu, kjer je bil temen, in ni bil bled kakor v tovarni pri zavijanju dišečega mila, smrdljivih praškov, bil je od znotraj razsvetljen in ne trmast in kljubovalen kot pri delu v mestu, v tovarni, ni bil odsotno zbran kot zvečer pri starem šivalnem stroju. Ni bil bled, kot je bled zdaj, ta hip, ko v bolniški sobi na omarici, na tisti odurni bolniški omarici, ki jo je med svojimi obiski v bolnišnici zmeraj sovražil, saj je prav iz nje prihajal odurni vonj po zdravilih in biskvitih, po jabolkih in urinu; na tisti omarici zdaj nemara gori lučca, nemara bere kmečko povest iz
prejšnjega stoletja, morda s težavo drži knjigo v rokah.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani