nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Posmehljivo poželenje, poved v sobesedilu:
To noč ga je divjanje vetrovne melanholije, ki je s svojimi žabami in kačami iz Blaumannovega računalnika segla najprej v drobovje, potem v možgane, to noč ga je windy melancholy pognala v samoto človeških trum, na ulice, v pube, v dvorane s podivjanimi lučmi in glasbo, ki je žagala svod lobanje, se naselila kot migetajoči mrčes pod kožo. V hudobno zmes Dvainštiridesete ulice, med nepotrpežljiva telesa, režeče zobe, vzklikajoče ustne votline, med prerivajoča se človeška bitja, ki jim zmeraj manjka prostora, med nabreklo, migetajočo množico velemesta. V samoto množice, polne pohlepnega življenja, razpotegnjene obraze, ki vabijo v temne prostore, v kleti med polgola, med gola telesa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani