nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Podgana, poved v sobesedilu:
Podgana se počasi vzpenja, nasloni se na štrlečo vejo, klici vznemirjene matere so vse bližji, ženska se zaustavi tik za otrokom in v tistem hipu, ko se zagleda v sijoče, rdeče obrobljene oči, ki so skupaj s podolgovato glavo, štrlečo sivo dlako in lahno razprtim gobcem, v tistem hipu otrpne tudi ona, z grozo v očeh pred velikim, lenim stvorom, z usti, odprtimi za krik, ki bo presekal bučanje naraščajoče vode, prerezal temni nad vodo, za pročelji, nad hišami mesta.
Med njima ne stoji samo otrok, med njima stojita dve civilizaciji, dve pojmovanji zgodovine in civilizacije, eno, ki ga je človek zapisal, razvil, sistematiziral, drugo, ki deluje po samodejnem mehanizmu, eno, ki je um sveta in njegovo središče, drugo, ki je samodejna volja sveta in človekova temna, večno spremljajoča senca. Kratek hip si oba sistema stojita sovražno nasproti, z razbijajočimi srci, z začaranimi očmi, s pripravljenostjo na boj, osamljeni samici, izpostavljeni v nekem trenutku, ki ju je združil
v stik, katerega ne razumeta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani