nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Noč nasilja, poved v sobesedilu:
V senceh mi je nabijalo, vmes pa sopenje in hrop Feliksove svinjarije, njegovega zarivanja in njenih vdanih stokov, vse je tolklo in in razbijalo po lobanji, ko sem stopil s pištolo v roki ven, in mislim, da sem mu rekel, naj že pusti žensko, naj že pusti žensko. Mislim, da sem rekel, kajti spustil jo je in se s svojimi krvavimi očmi obrnil proti meni, s svojim črnim obrazom je stal v soju žarometov in gledal vame, da sem mu pomeril s cevjo natančno v obraz, v tisti gladki črni obraz, čez katerega so viseli lasje in je voda v slapovih lila. Zdaj vem, da je bilo tako in da je ta trenutek neskončno dolgo trajal, cev pištole je bila uperjena v ta obraz, in res ni bilo nobeno naključje, nič takega se ni zgodilo, zakaj v moji glavi je tako silno razbijalo, da je hrum naraščal in naraščal, in sem vedel, da bo počilo, ker je moralo počiti, ker to se je moralo končati s takim silnim in divjim udarcem, ki vse konča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani