nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Ljudska balada, poved v sobesedilu:
In kadar se vzpne, potem za zmeraj plava v neskončnem prostoru med zvezdami, ki so otroci Sonca.
Poletno topel večer je in mlada ženska gre čez polje, po poti mimo pokošenih strnišč, ostri štrclji gledajo iz zemlje, njihove korenine so spodaj v zemlji še žive, medtem ko se je zgoraj na površini že začelo umiranje. Speči žužki odskakujejo spod njenih korakov, pot je suha, a spodaj je prst vlažna, črvi počasi lezejo skoznjo in jo rahljajo, da se suho površje napenja od živega bivanja spodaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani