nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Krištof, poved v sobesedilu:
To je ura spomina,, čas postanka vesti, ura senc, ki se nagibljejo k tebi, čas vrtoglavosti duha. Glej smrtni strah ob času večernem, jutranjem, glej svoje roke pijane krvi in glej svoje ustne, ki nemo govorijo od dna do noči: bom končan. To je čas, ko nekaj mrtvega vstaja pod tvojim oknom in z nevidno roko vate sega, ko je na vrhu raztežja šum perutnic in vidiš podobo ognja, žive žerjavice, to je ura, ko se nekaj ugreza pod nogami in dalečsem videl zaprte modrikaste veke in redke štrenaste lase, ki so viseli čez.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani