nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Krištof, poved v sobesedilu:
Gledaš tisto sliko z vilami, nekje na zeleni so, ostra zelena barva, ob jezeru, ki se zliva čez travo. Zdi se ti, da slišiš njihovo petje, najprej je blago, ampak nenadoma zadobi zvok ječečega hrapanja, čisto posebnega, hkrati goltnegami je vse šlo pred očmi, kar vrtelo se je, svetilka na stropu in vsa ropotija, vmes pa podobe. Videl sem, sedel je na zaboju in rekel, praznik je, če sediš; videl sem z razmrščenimi lasmi in velikimi očmi, ki se prestrašeno zgubljajo v množici; rdečega tipa z motovilastimi kretnjami in topim, razlomljenim nožem v trebuhu; Tišlerjevo in njene napete žilice pod očmi, ki utripajo, utripajo; Šiptarja, ki se zelo počasi prijema za glavo; gospo, ki s stisnjenimi ustnicami nekaj pomenljivo, in obraz s široko, navzgor zavihanimi brki sem videl.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani