nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Senca noža je trepetala na steni, pod počrneli strop, ki jih je varoval sredi votlinenoči, sredi pobočja v vsemirski votlini teme, skozi katero so se spreletavali demoni in sedali na strehe vasi, se dvigovali skozi gosto kopreno dežja k zvoniku pri Svetem Roku in se od tam v strmem letu, splašeni od bronastih udarcev zvona, od posvečenega drhtenja zraka in dežja v strmem letu mokri spuščali nazaj dol, v gozd, v svinjake, na strehe vasi. Stiskali so se okrog mize pod črnim stropom, že od vesper so svoj strah zalivali z žganjem, poklicali so oskrbnika dolinskega posestva, vdovca, čigar še zmeraj samska hči, po imenu, je vsem hodila v spanje, da so se prebujali in budni ležali ob svojih ženah, da so potem do svita zrli v črni strop, na katerem so se risali njeni boki, njene prsi, njeni dolgi temnorjavi lasje, zdravi, bleščeči lasje, medtem ko se je pod njihovimi ležišči premikala bolna živad ali se drgnila ob stene njihovih sob. Poklicali so s pristave, poklicali so kmečkega in
romarskega vojvodo, trgovca iz mesta, ki jim je prinašal zdravila za živino, zakaj živina se je iz noči v noč bolj čudno obnašala, ni se več premikala v svojem znanem prestopanju in valovanju težkih kravjih bokov in vampov, ni se drgnila ob stene, kar jih je vsako noč pomirjalo in zjutraj prebujalo, goveja živad je topotala, svinje v svinjakih so cvilile in ponoči vekale kakor otroci, ovce nad vasjo so v ogradah stokale, nekaj se je dogajalo, zli duhovi so prišli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani