nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Bila je, preden je izginila,boleče lepa, boleče jasna prikazen iz jutranjega in hkrati še nočnega sveta pred začetkom dolgega romanja, ob prebujanju jutra, slika kot vlažni gozd ali mokra in prebujajoča se trava, pojav sveta, ki pride in izgine. Ko je stala tam, ko ni sklonila oči, ko sta se pogleda našla, ko je na njenem čudno mirnem obrazu od spodaj seval rdeči sij dogorevajočega ognja in ko jo je hkrati nekje od zgoraj, od hriba, od drevesnih krošenj in skoznje, oblila blaga sončna svetloba, takrat je bila živa slika, ki bo nekoč otrdela v neki drugi podobi, v podobi jeznega, maščevalnega, ubijalskega. Tako je za hip seval od zemeljskega ognja na ženski obraz žar spodnjega sveta, od zemlje, iz nje, iz njenega votlega ognjenega delovanja, tako je lila jutranja nebeška svetloba od zgoraj, brisala robove, pretapljala svetove.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani